Osnovna šola Artiče skozi moje oči

Velik del mojega življenja je poleg družine, prijateljev in ostalih stvari zaznamovala šola. Ta velika ustanova je sprva v meni vzbujala strah, vendar mi je prijazno odprla svoja vrata in mi ponudila roko ter me iz plenic spravila do srednje šole.
Z njo sem se spoprijateljila že v vrtcu. Rada sem se igrala, risala in zabavala v prostorih vrtca, ki leži ob šoli. Počasi so minili dnevi brezskrbnosti. Pred vrati so bile počitnice, ki so pomenile prelom. Nisem vedela, kaj me čaka v šoli, v meni je tičal strah, sem pa vseeno v sebi gojila upanja in komaj čakala prvi šolski dan.

Šola! Velika, obrazi mimoidočih neznani, vse je bilo tako tuje. Za hip sem se ustavila. Je res lahko šola moj drugi dom? Sčasoma so se mi stvari približala ali pa sem se jaz približala njim. Topla beseda je zmeraj našla pravo mesto, vsi tisti neznani obrazi so naenkrat postali moji prijatelji, vsi veliki hodniki so naenkrat postali moj dom. Učila sem se. Najprej z

igranjem, potem se je vse to povezovalo z učenjem in življenjem.Všeč mi je bilo, ker smo našo igrivost poleg igrišča in nove telovadnice, ki smo jo dobili v letih mojega šolanja, izkoristili tudi pri pobiranju jabolk. Malo katera šola se lahko pohvali z lastnim sadovnjakom. Všeč mi je, ker naša šola ne leži v nobenem izmed mestnih centrov, ampak na obrobju mesta, v idili narave, kjer je veliko možnosti za športne in kulturne sprostitve. Sodelujemo na vseh področjih, tako kulturnem kot športnem in vedno dosegamo lepe rezultate. Pa naj še kdo reče, da se v majhnih »flaškah« ne skriva strup. Kot ena prvih šol smo uvedli metodologijo Korak za korakom, sodelovali smo tudi v projektu Comenius, kjer smo si mnenja in predloge izmenjevali z učitelji iz Italije in Romunije. Najbolj ponosna pa sem na to, da je naša šola - šola brez ključev. S tem načinom razmišljanja gojimo zaupanje in topel odnos. Večkrat sodelujemo z Banovo domačijo in se tako učimo, kako pomemben mozaik v našem življenju so med drugim tudi delci kulture. Tudi na področju plesa, predvsem pri folklori, smo že dosegli nekaj vidnih rezultatov. Pri športu smo vedno blesteli na rokometnih, nogometnih, košarkaških, atletskih tekmovanjih. Pred nami se še zdaj Ljubljančanom tresejo hlače. Z učitelji se dobro ujemamo, večkrat se znajdejo v vlogi naših staršev in nam dajo kakšen bister nasvet za življenje. Všeč mi je, ker so se z novim učnim programom devetletne osnovne šole še bolj približali učencu in tako prisluhnili njegovim zmožnostim.
Ko razmišljam o osnovni šoli Artiče, za zmeraj moji šoli, mi nekako še ne gre izpod peresa pretekli slovnični čas. Vse je še tako tu, tako sveže, … Po vseh teh lepih, spominov polnih letih, se vendarle počasi poslavljam. Z neko čudno stisko v grlu se poslavljam od šole, v kateri sem pustila del svojega otroštva, s katero sem delila tegobe, skrivnosti in veselje, v kateri sem vedno našla lepo besedo. Pogrešala bom učilnice, učitelje, prijatelje… pogrešala bom vse, kar je dobro desetletje hodilo v koraku z menoj.

Nina Fridl
do nedavnega še učenka 8.a OŠ Artiče